Oglarska (F.Prosenc/I.Sivec)

Kuhal kopo je oglar
v gozdu nad vasjo,
bilo mu nič ni mar nikdar,
kot ptič je pel samo.

Ljubil je samote mir,
tihi gorski zrak,
ni vedel za prepir,
ves gozd je bil njegov zaklad.

Malokje se zdaj kadi,
saj kop je vedno manj,
oglar pa vsem se v brk smeji,
čemu ta naglica?

V gozdu je nadvse lepo,
brez vseh skrbi,
ob ognju je toplo
le kdo si več lahko želi!

Ref:
     
    Tudi mi oglarji gozdni smo,
      skupaj s ptički vsi prepevamo,
      druži pravo nas prijateljstvo,
      kope dobre volje kuhamo.